Galektin: Difference between revisions

From Wiki FKKT
Jump to navigationJump to search
No edit summary
No edit summary
 
(One intermediate revision by one other user not shown)
Line 1: Line 1:
Galektini ([http://www.glycoforum.gr.jp/science/word/lectin/LEA01.gif slika]) so vrsta lektinov, ki vežejo β-galaktoside. Zanje so značilne domene, ki se vežejo na [http://sl.wikipedia.org/wiki/Ogljikovi_hidrati ogljikove hidrate], s posebno afiniteto za β-galaktoside. Nahajajo se v sesalcih, ptičih, dvoživkah, ribah, žuželkah, spužvah, gobah in  
Galektini ([http://www.glycoforum.gr.jp/science/word/lectin/LEA01.gif slika]) so vrsta [http://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php/Lektini lektinov], ki vežejo β-galaktozide. Za galektine so značilne domene, ki se vežejo na [http://sl.wikipedia.org/wiki/Ogljikovi_hidrati ogljikove hidrate], s posebno afiniteto za β-galaktozide (disaharide z β-glikozidno vezjo). Nahajajo se v sesalcih, ptičih, dvoživkah, ribah, žuželkah, spužvah, gobah in ogorčicah. Najdemo pa jih tako znotraj kot zunaj celic teh organizmov. Prvi galektin je leta 1975 odkril V. Teichberg v tkivu [http://sl.wikipedia.org/wiki/Elektri%C4%8Dna_jegulja električne jegulje]. Od takrat so podobne lektine odkrili še v drugih živalih in začele so se raziskave o delovanju teh [http://sl.wikipedia.org/wiki/Protein proteinov].
ogorčicah. Najdemo pa jih tako znotraj kot zunaj celic teh organizmov.  
Prvi galektin je leta 1975 odkril V. Teichberg v tkivu [http://sl.wikipedia.org/wiki/Elektri%C4%8Dna_jegulja električne jegulje]. Od takrat so podobne lektine odkrili še v  
drugih živalih in začele so se raziskave o delovanju teh [http://sl.wikipedia.org/wiki/Protein proteinov].


 
Na zunanji strani [http://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php/Celi%C4%8Dna_stena celične stene] delujejo tako, da se vežejo na celično površino, kjer vplivajo na njene procese, ali pa se vežejo na zunajcelični matriks in omogočajo normalno gibljivost celice. Za galektine v notranjosti celice (najdemo jih v [http://sl.wikipedia.org/wiki/Citosol citosolu] ali v [http://sl.wikipedia.org/wiki/Celi%C4%8Dno_jedro celičnem jedru]) pa domnevajo, da vplivajo na znotrajcelične signalne poti z interakcijo z drugimi citoplazemskimi in jedrnimi proteini. Raziskave so pokazale, da igrajo pomembno vlogo pri različnih psiholoških in patoloških procesih, kot npr. imunskih odgovorih, inhibiciji kroničnih vnetij, razvoju tumorjev, živčni degeneraciji, aterosklerozi, sladkorni bolezni in celjenju ran.
Na zunanji strani [http://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php/Celi%C4%8Dna_stena celične stene] delujejo tako, da se vežejo na celično površje, kjer vplivajo na njene procese, ali pa  
se vežejo na zunajcelično matriko in omogočajo normalno gibljivost celice. Za galektine v  
notranjosti celice (najdemo jih v [http://sl.wikipedia.org/wiki/Citosol citosolu] ali v [http://sl.wikipedia.org/wiki/Celi%C4%8Dno_jedro celičnem jedru]) pa domnevajo, da vplivajo na znotrajcelične  
signalne poti z interakcijo z drugimi citoplazemskimi in jedrnimi proteini. Raziskave so pokazale, da  
igrajo pomembno vlogo pri različnih psiholoških in patoloških procesih, kot npr. imunskih odgovorih,  
inhibiciji kroničnih vnetij, razvoju tumorjev, živčni degeneraciji, aterosklerozi, sladkorni bolezni in celjenju ran.





Latest revision as of 10:36, 3 April 2012

Galektini (slika) so vrsta lektinov, ki vežejo β-galaktozide. Za galektine so značilne domene, ki se vežejo na ogljikove hidrate, s posebno afiniteto za β-galaktozide (disaharide z β-glikozidno vezjo). Nahajajo se v sesalcih, ptičih, dvoživkah, ribah, žuželkah, spužvah, gobah in ogorčicah. Najdemo pa jih tako znotraj kot zunaj celic teh organizmov. Prvi galektin je leta 1975 odkril V. Teichberg v tkivu električne jegulje. Od takrat so podobne lektine odkrili še v drugih živalih in začele so se raziskave o delovanju teh proteinov.

Na zunanji strani celične stene delujejo tako, da se vežejo na celično površino, kjer vplivajo na njene procese, ali pa se vežejo na zunajcelični matriks in omogočajo normalno gibljivost celice. Za galektine v notranjosti celice (najdemo jih v citosolu ali v celičnem jedru) pa domnevajo, da vplivajo na znotrajcelične signalne poti z interakcijo z drugimi citoplazemskimi in jedrnimi proteini. Raziskave so pokazale, da igrajo pomembno vlogo pri različnih psiholoških in patoloških procesih, kot npr. imunskih odgovorih, inhibiciji kroničnih vnetij, razvoju tumorjev, živčni degeneraciji, aterosklerozi, sladkorni bolezni in celjenju ran.


Viri