Cisplatin
Cisplatin spada v skupino alkilirajočih citostatičnih učinkovin. Poleg njega sta v tej skupini tudi karboplatin in oksaliplatin. Cisplatin uporabljamo pri zdravljenju različnih tipov raka, kot so sarkomi, pljučni rak, rak jajčnikov, limfni in tumorjev zarodnih celic. Aplicirajo ga kot intravenske infuzije za zdravljenje malignih obolenj. Cisplatin se je uporablja za kombinirano terapijo. Uporablja se ga tudi kot preventivno zdravljenje.
Molekula deluje in vivo, tako da zamreži molekule DNA in na ta način preprečuje delitev celic. V vodnem okolju telesa se kloridni atom v cisplatinu lahko zamenja s hidroksilno skupino ((PtCl)(H2O)(NH3)2+)in kasneje z delom DNA. Vodni ligant v tej molekuli se z lahkoto poveže na bazo v DNA, predvsem z gvaninom. Nastane ((PtCl(gvanin-DNA)NH3)2+). Platina povzroči premreženje dveh baz, pri tem se odstrani še drugi kloridni ligand. Poškodbi DNA sledi celična smrt (apoptoza).
Pri visoki koncentraciji klorida v krvi reakcija zamenjave ne poteče hitro. Če pa je koncentracija kloridov v krvi nizka, cisplatin reagira z drugimi proteini. To pa ni učinkovito pri uničevanju rakavih celic. Cisplatin povezuje DNA na različne načine in deluje pri celični delitvi mitozi. Poškodovan DNA vzpodbudi »popravni« DNA mehanizem. Vendar je obnova DNA nemogoča. Ugotovitev na rakavih celicah debelega črevesja: Apoptoza, ki je inducirana s strani cisplatina je odvisna od mitohondrijske serin-proteaze. Sprašujejo se, ali je ta mitohondrijska serin-proteaza prav tako učinkovita na drugih tkivih.
Cisplatin je bil prvič opisan leta 1845. Njegova struktura je bila natančno opisana leta 1893. Raziskave na cisplatinu je izvajal Rosenberg leta 1865. Prvič je bil cisplatin uporabljen za zdravljenje raka leta 1978.
Viri
- Informacije o zdravljenju s Cisplatinom
- Slovenski medicinski e-slovar; Univerza v Ljubljani, Medicinska fakulteta, Lek d. d.
- W. Sneader: Drug discovery: a history, stran 64
