Metalotionein
Metalotioneini
Metalotioneini (MT) so družina, s cisteinom bogatih, beljakovin[1], z nizko molekulsko maso (od 3500 do 14000 Da). Imajo sposobnost vezati prav tako fiziološke (cink, baker, selen) kot tudi ksenobiotične (kadmij, živo srebro, srebro, arzen) težke kovine s tiol-skupino njegovih cisteinskih ostankov, te pa predstavljajo skoraj 30% aminokislinskih[2] ostankov.
MT sta odkrila Vallee in Margoshe leta 1957, s čiščenjem Cd-vezne beljakovine iz ledvične skorje konja. Funkcija metalotioneinov ni jasna, ampak eksperimentalni podatki kažejo, da MT lahko zagotovijo zaščito pred zastrupitvijo s kovinami in pred oksidativnim stresom.
Pri ljudeh obstajajo štiri glavne oblike MT. V človeškem telesu se velika količina sintetizira predvsem v jetrih in ledvicah. Njihova proizvodnja je vsekakor odvisna od razpoložljivosti prehranskih mineralov (kot so cink, baker in selen) in od aminokisline histidin in cistein.
- Funkcija
MT dokazano vežejo širok spekter kovin, vključno s kadmijem, cinkom, živim srebrom, bakrom, srebrom in lahko sodelujejo pri sprejemu, transportu in ureditvi cinka v bioloških sistemih. MT prenaša cinkove ione iz enega dela celice v drugi del. V nekaterih metalotioneinih, večinoma pri bakterijah, sodeluje pri vezavi cinka histidin. Z vezavo in sprostitvijo cinka MT lahko ureja raven cinka v telesu, cink pa je ključni element za aktiviranje in vezavo nekaterih gensko zapisanih faktorjev. Ko cink vstopi v celico ga lahko pobere tionein (ki lahko postane MT) in ga odnese v drugi del celice, kjer ga preda organelom in beljakovinam. Na ta način tionein – metalotionein postane ključna sestavina cinkovega signalizacijskega sistema v celicah in zlasti v možganih med živčnimi celicami in znotraj njih. Prav tako se zdi, da je pomembna za urejanje beljakovine p53, ki zatira tumorje.
- Literatura
