Vloga β-arrestinov pri nevrodegenerativnih boleznih

Za nevrodegenerativne bolezni je značilno postopno propadanje določene populacije živčnih celic, kar vodi v vse izrazitejše motnje delovanja živčnega sistema. Njihove klinične posledice, kot so motnje spomina in mišljenja, spremembe vedenja ter težave z gibanjem, so odvisne predvsem od tega, katera možganska področja so prizadeta. Alzheimerjeva bolezen, Parkinsonova bolezen in frontotemporalna lobarna degeneracija se razlikujejo po značilnih simptomih in patoloških spremembah, vendar imajo nekatere skupne celične in molekularne značilnosti. Mednje sodijo motnje znotrajceličnega signaliziranja, spremenjeno delovanje sinaps ter moteno odstranjevanje poškodovanih ali nepravilno zvitih proteinov, katerih kopičenje lahko prispeva k napredovanju bolezni. β-arrestina 1 in 2 sta pomembna regulatorja celičnega signaliziranja, ki bi lahko povezovala več omenjenih procesov. Poleg uravnavanja odzivnosti receptorjev, sklopljenih z G-proteini (GPCR), delujeta kot prilagodljiva ogrodna proteina, ki omogočata povezovanje različnih encimov in signalnih partnerjev ter s tem vplivata na številne znotrajcelične signalne poti. Njuno delovanje je večplastno, saj lahko v različnih celičnih okoliščinah povzroča različne, tudi nasprotujoče si učinke. Zato je njun pomen pri nevrodegenerativnih boleznih odvisen od vrste proteina, celičnega okolja in bolezenskega mehanizma. Namen naloge je predstaviti osnovne značilnosti izbranih nevrodegenerativnih bolezni, pojasniti fiziološko delovanje β-arrestinov 1 in 2 ter pregledati in primerjati dosedanje ugotovitve o njuni vlogi pri Alzheimerjevi bolezni, Parkinsonovi bolezni in frontotemporalni lobarni degeneraciji.