Imunsko in kemijsko sprožen oksidativni stres spremeni potek translacije

Pravilna translacija je potrebna za sintezo funkcionalnega proteina in posledično normalno celično delovanje. Pri translaciji, med drugim, prihaja do vezave aminokislin na točno določene tRNA v procesu, ki ga imenujemo aminoacilacija, pravilna vezava pa je odvisna od delovanja encima aminoacil-tRNA-sintetaze.

Običajna napaka vezave je en na 10000 do 100000 parov in vitro, kar in vivo pomeni, da v celicah sesalcev prihaja do napačne aminoacilacije 1% metioninskih ostankov, ki se porabijo za sintezo proteinov. Ob izpostavljenosti celic virusom, TLR-ligandom ali kemijsko induciranemu oksidativnemu stresu, pride do desetkratnega povečanja aminoacilacije metioninskih ostankov na napačne tRNA. Razlog je v dejstvu, da ima ta odziv celice adaptivno vlogo povečanja deleža metioninskih ostankov v proteinih, ki z oksidacijo močno reaktivnega žvepla v stranski verigi (ta se v prvotno stanje vrne z reduktazami) varujejo celico pred poškodbami oksidativnega stresa. Ker je hitro inducirana, ta mehanizem nudi takojšnjo ekstragenetsko rešitev v novo sintetiziranih proteinih in s tem tudi hitro zaščito.

Diverziteta aminokislinskih zaporedij proteinov, ki jih dobimo na ta način, lahko predstavljajo način (poleg na primer procesiranja pre-RNA in postranslacijskih modifikacij) manipulacije in širjenja kodirane informacije ter s tem enega izmed gonil evolucije. Vprašanje ostaja, če ta sposobnost, ki je trenutno omejena na metionin, vključuje tudi katero izmed drugih netestiranih aminokislin.