Vloga plazmidov pri virulenčnosti klamidij

Imunski odziv na okužbo s klamidijo

Okužene epitelne celice prepoznajo klamidije preko receptorjev za prepoznavanje vzorcev (PRR-ji) na in v gostiteljski celici. Do sedaj je bilo dokazano, da klamidije aktivirajo cGAS, STING, NOD1, kaspazo-11, TLR2, in TLR4, od teh kaspaza-11 in TLR2 prispevata k imunopatologiji. Klamidije aktivirajo inflamazom kaspaze-11 pri miših, verjetno s lipopolisaharidom. Ljudje izražamo kaspazo-4 in kaspazo-5 namesto kaspaze-11, kar otežuje neposredne primerjave med mišjim modelom in človeško boleznijo.

Klamidije prav tako aktivirajo TLR2, izražen na celični in endosomski membrani več tipov celic, vključno z epitelnimi in imunskimi celicami. Bakterijski lipoproteini in polisaharidi aktivirajo TLR2 v drugih modelih okužb, vendar klamidijski ligand za TLR2 ostaja neidentificiran. TLR2 in njegov adapterski protein MYD88 se lokalizirata v klamidijski inkluziji med okužbo. Ko je aktiviran, TLR2 pridobi MYD88 in sproži signalno kaskado, ki na koncu aktivira transkripcijske faktorje NFκB in/ali AP-1 preko aktivacije MAP-kinaz (MAPK). Aktivacija NFκB in/ali AP-1 vodi v produkcijo in izločanje citokinov, kot so TNF-α, IL-6 in IL-8.

Študije so pokazale, da so nevtrofilci primarne celice, ki povzročajo tkivno škodo med okužbo. Pri miših intenzivno privabljanje in aktivacija nevtrofilcev v jajcevodih povzročata brazgotinjenje in kasnejšo post-obstrukcijsko dilatacijo. Predvidevajo, da je patologija, povezana z nevtrofilci, rezultat več mehanizmov, vključno s fizičnim izpodrivanjem celic iz epitelija in produkcijo proteinov, ki poškodujejo tkivo, kot je metaloproteaza matriksa-9 (MMP-9). Za čiščenje bakterij je potreben prilagodljiv imunski odziv, ki ga zaznamuje sodelovanje med protitelesi, CD4 + T celicami in fagociti. Specifični mehanizmi, ki bi razlikovali med imunskim odzivom na klamidijsko okužbo v prebavnem traktu od odzivov v očesu ali reproduktivnem traktu, trenutno niso znani.

Izguba klamidijskega plazmida je pleiotropna

O pleiotropiji govorimo, ko en gen vpliva na dva navidezno nesorodna fenotipa. Takšen gen je pleiotropen. Številne vrste klamidij, vključno s C. trachomatis in C. muridarum, vsebujejo ohranjen plazmid velikosti 7,5 kbp. Klamidijski plazmid je skoraj povsod prisoten med kliničnimi izolati C. trachomatis, opisani pa so le redki primeri sevov brez plazmida.

Izolacija sevov C. trachomatis, ki so spontano izgubili plazmid in odstranjevanje klamidijskega plazmida z novobiocinom iz C. muridarum sta zagotovila nekaj prvih jasnih dokazov, da je izguba plazmida pri klamidiji pleiotropna. Klamidije brez plazmidov kažejo zmanjšano kužnost, sprožijo zmanjšane ravni vnetja in patologije ter ne kopičijo glikogena v svojih inkluzijah.

Mehanizmi, ki potekajo pri okvari infektivnosti, povezane s plazmidom, ostajajo neznani. Kasneje so izolirali spontane supresorje tega fenotipa. Dokazali so, da eden od teh mutantov, sev CM3.1, ni zaostajal v konkurenci s svojim prednikom (ki vsebuje plazmid) med zaporednimi pasažami celic in se učinkovito dvigal do zgornjega genitalnega trakta miši. Sekvenciranje celotnega genoma mutanta je pokazalo polimorfizem posameznega nukleotida, ki naj bi prehitro prekinil izražanje proteina TC_236, katerega funkcija ni znana.

Fagocitne dendritične celice iz mišjega kostnega mozga, inkubirane z mutanti brez plazmida, proizvajajo manj TNF-α in IL-6 kot celice, inkubirane z divjimi sevi. Podobno človeške epitelne celice, okužene s C. trachomatis brez plazmida s centrifugiranjem, izločajo manj GM-CSF, IL-6 in IL-8 kot okužene celice divjega tipa.

Okužba genitalnega trakta miši z divjim sevom C. muridarum prav tako vodi v okužbo prebavnega trakta, predvsem slepiča in debelega črevesa. Pomembno je, da se C. muridarum sistemsko razširja pri miših, kar zagotavlja dodatno, hematogeno pot širjenja iz genitalnega trakta v prebavni trakt. Nasprotno pa ostanejo genitalni serotipi C. trachomatis pri ljudeh omejeni na sluznico.