Betain

KAJ JE BETAIN

Betain poznamo pod več različnimi imeni. Najbolj pogosto je trimetilglicin ali kemijsko N,N,N-trimetilglicin (oz. TGM). Imenujemo ga še betain HCl, hidroklorna kislina (betain hidroklorid) in glicin betain. Betain je ionska organska spojina s strukturno formulo (CH3)3N+CH2CO2H. Gre za belo kristalno sol, ki nastaja predvsem iz aminokisline glicin, kateri so dodane 3 metilne skupine (CH3) in klor (Cl). V tekočem stanju predstavlja naravno želodčno kislino, ki sodeluje pri presnavljanju beljakovin in maščob. Odkrit je bil v 19. stoletju po zaslugi sladkorne industrije. Prvič je bil namreč pridobljen po ekstrakciji kot kristaliziran trd stranski produkt pri predelavi sladkorne pese (Beta vulgaris).

LASTNOSTI

Topnost betaina kot kristala v vodi pri 25 oC je okrog 64 g/100 ml. Snov je termolabilna. V trdnem stanju se stali pri 242-246 oC, termicno pa razpade šele nad 246 oC. Vodna raztopina, če raztopimo 50g betain hidroklorida v litru vode je zelo kisla, pH=1. Betain monohidrat je nestabilen, HCl pa je zraven prav zaradi tega, da se poveča stabilnost in je tako spojina (v disociirani obliki) stabilna tudi v vodi.

FUNKCIJE IN UPORABA

Betain je pomemben za živa bitja. Kopiči se v tkivih in uravnava njihovo hipertoničnost, ter ščiti proteinsko strukturo pred denaturacijo. Nekatere živali ga proizvajajo med razmnoževanjem in s tem nehote privabljajo svoje naravne sovražnike. S tem se tako sklene prehrambena veriga. Uporabljamo ga v prehrambeni industriji. Skupaj s pepsinom ga dodajamo izdelkom. Ti pomagajo ob pomanjkanju HCl v želodcu in pri presnovi aminokislin.

NAHAJANJE

Betain pridobivamo v naravi predvsem iz snovi, ki vsebujejo veliko holina. To so: sladkorna pesa, melasa, ječmen, pšenica, grah, fižol, školjke, črvi, raki, ipd.

Viri in povezave

-[1] -[2] -[3]