Polidimetilsiloksan

Polidimetilsiloksan (PDMS), poznan tudi kot dimetilpolisiloksan ali dimetikon, spada v skupino polimernih organosilicijevih spojin, ki jih običajno imenujemo silikoni in siloksani.[1] PDMS je najbolj razširjen organski polimer na osnovi silicija, saj njegova uporabnost in lastnosti omogočajo različne aplikacije.[2] Znan je predvsem po svojih nenavadnih reoloških (pretočnih) lastnostih. PDMS je optično transparenten ter na splošno inerten, nestrupen in nevnetljiv. Je en od več vrst silikonskega olja (polimeriziranega siloksana). Uporablja se pri proizvodnji kontaktnih leč, medicinskih pripomočkov in elastomerov; prisoten je tudi v šamponih (lase naredi sijoče in gladke), hrani (sredstvo proti penjenju), tesnilnih masah, mazivih in toplotno odpornih ploščicah.

Struktura

Kemijska formula PDSM je CH3 [Si(CH3)2O]nSi(CH3)3 , v kateri n predstavlja število ponavljajočih se monomernih [Si(CH3)2O] enot.[3] Industrijska sinteza se lahko začne iz dimetil dikloro silana in vode s sledečo enačbo: n Si(CH3)2Cl2 + (n+1)H2O ------> HO(-[Si(CH3)2O-]nH +2nHCl Polimerizacijska reakcija proizvede klorovodikovo kislino. Za medicinsko in gospodinjsko uporabo, se je razvil proces, v katerem atoma klora v monomeru silana, zamenjata acetatni skupini. V tem primeru polimerizacija proizvede ocetno kislino, ki je manj kemično agresivna kot HCl. Posledično je postopek sušenja veliko počasnejši. Acetat se uporablja za potrošniške aplikacije, kot so silikonska tesnila in lepila.

Razvejanje in zapiranje

Hidroliza Si(CH3)2Cl2 proizvede polimer, ki se končuje s silanolnimi skupinami ( -Si(CH3)2OH). Te reaktivne centre se ponavadi zapre z reakcijo z trimetilsililkloridom: 2 Si(CH3)3Cl + [Si(CH3)2O]n−2[Si(CH3)2OH]2 → [Si(CH3)2O]n−2[Si(CH3)2OSi(CH3)3]2 + 2 HCl Predhodniki silana z večjimi skupinami, ki tvorijo kisline, in manj metilnimi skupinami, kot je na primer metiltriklorosilan, se lahko uporabi za razvejanje ali prečno povezovanje v verigi polimerov. V idealnih pogojih lahko vsaka molekula take spojine postane razvejitvena točka. To lahko uporabimo za proizvodnjo trdih silikonskih smol. Na podoben način se predhodnike s tremi metilnimi skupinami uporablja za omejevanje molekulske teže, saj ima vsaka taka molekula samo eno reaktivno točko in se zato tvori samo na koncu verige siloksana. Dobro definiran PDMS z nizkim polidisperznim indeksom in visoko stopnjo homogenosti je sintetiziran s kontrolirano anionsko polimerizacijo heksametilciklotrisiloksana, kateremu razdremo obroč. Z uporabo te metodologije je mogoče sintetizirati linearne zložene (»block«) kopolimere, mnogokrake zvezdaste zložene kopolimere in veliko drugih makromolekularnih oblik. Polimer je proizveden z različnimi viskoznostmi, od tekočine z 1mPas (ko je n zelo nizek) do zelo viskozne gumijaste poltrdnine (ko je n zelo visok). PDSM molekule imajo zelo fleksibilne polimerne verige zaradi siloksanskih povezav, ki so analogne eternim povezavam, ki jih v proizvodnji poliuretanov dodajajo za povečevanje gumijastosti. Take fleksibilne verige so zelo redko prepletene, ko je molekulska masa visoka, kar povzroči nenavadno visoko viskoelastičnosti pri PDSM-ju.

Mehanske lastnosti

PDMS je viskoelastičen, kar pomeni, da se pri visokih temperaturah obnaša kot visoko viskozna tekočina (npr. med), v nasprotnem primeru, pa se pri nizkih temperaturah obnaša kot elastična trdnina, podobno kot guma. Viskoelastičnost je oblika nelinearne elatičnosti, ki je pogosta pri nekristaliničnih polimerih.[4] Obremenitev in razbremenitev krivulje napetosti in deformacije za PDMS ne sovpadata; nasprotno, razpon raztega se razlikuje v odvisnosti od količine obremenitve, osnovno pravilo pa pravi, da večja obremenitev pomeni višjo togost. Ko je obremenitev odstranjena se raztegnjen material počasi vrne v začetno stanje (vrnitev ni takojšnja). Ta časovno odvisna elastična deformacija je posledica dolgih verig polimerov. Opisani proces se zgodi samo v primeru, ko imamo prisotne prečne povezave, ko teh ni, se polimer PDMS-ja ne vrne v začetno stanje, tudi potem ko je obremenitev odstranjena, posledica je plastična deforamcija. Kakorkoli, plastične deformacije so v leporedkoma videne v PDSM-ju, ker je v večini primerov reagiran z agentom za prečne povezave.

Če se PDMS pusti na kakršni koli površini dlje časa, se bo razlil oziroma oblikoval tako, da bo pokril celotno površino in zakril vse nepravilnosti, ki so na na njej. Če se ta isti PDMS vlije v okroglo posodo in pusti, da se posuši, se bo dobljena krogla obnašala kot gumijasta žogica.[3] Mehanske lastnosti PDMS-ov omogočajo temu polimeru, da se prilagodi mnogim tipom površin. Ker se na te lastnosti lahko vpliva z veliko različnimi dejavniki, je ta unikaten polimer relativno enostavno spreminjati po lastni potrebi.[5] To PDSM-ju omogoča, da postane substrat, ki ga je enostavno integrirati v veliko različnih mikrofluidnih in mikroelektromehanskih sistemov.[6][7] Specifično se lahko določi mehanske lastnosti že preden je PDMS posušen; neposušeni PDSM omogoča uporabniku neskončno možnosti za dosego željenega elastomera. Na splošno posušeni PDSM s prečnimi povezavami spominja na gumo v trdi obliki. Splošno znano je, da se PDSM enostavno razteza, ukrivlja in stiska v vse smeri.[8] Odvisno od uporabe, lahko uporabnik, sam določi lastnosti. Na splošno ima PDSM zelo nizek elastičen modul, kar mu omogoča enostavno deformacijo.[9][10][11] Viskoelastične lastnosti PDSM-ja se natančneje meri z uporabo dinamične mehanske analize. Ta metoda potrebuje določitev fluidne dinamike tekočine na širokem spektru temperatur, pretokov in obremenitev. Zaradi kemične stabilnosti PDSM-ja, se ga velikokrat uporablja kot kalibracijsko tekočino za omenjeno analizo. Strižni modul PDSM-ja se razlikuje, glede na to kako je elastomer pripravljen. Njegove vrednosti so med 100 kPa do 3 MPa. Izgubna tangenta je zelo nizka (tan δ << 0.001).[11]

Kemijska združljivost

PDMS je hidrofoben. S plazemsko oksidacijo lahko spremenimo kemijsko sestavo površine, tako da ji dodamo silanolne (SiOH) skupine. Za ta postopek sta primerni plazma z atmosferskim zrakom in argonska plazma. S to obdelavo postane površina PDMS hidrofilna, kar omogoča, da jo omoči voda. Oksidirano površino lahko dodatno funkcionaliziramo z reakcijo s triklorosilani. Po določenem času površina ponovno postane hidrofobna, ne glede na to, ali je okoliški medij vakuum, zrak ali voda; oksidirana površina je na zraku stabilna približno 30 minut.[12] Za apliciranje, pri katerem se zahteva dolgoročna hidrofilnost, se lahko uporabijo tudi tehnike, kot so cepljenje hidrofilnih polimerov, nanostrukturiranje površine in dinamična modifikacija površine z vgrajenimi površinsko aktivnimi snovmi.[13]

Trdni vzorci PDMS (površinsko oksidirani ali ne) onemogočajo, da bi vodna topila prodrla v material in ga nabreknila. Tako se lahko strukture PDMS uporabljajo v kombinaciji z vodnimi in alkoholnimi topili, ne da bi ta povzročila deformacijeo materiala. Kljub temu pa nekatera organska topila povzročijo dovolj majhno nabrekanje, da jih je mogoče uporabljati s PDMS, na primer v kanalih mikrofluidnih naprav PDMS.[7] Razmerje nabrekanja je približno obratno sorazmerno s parametrom topnosti topila. Diizopropilamin nabrekne PDMS v največji meri; topila, kot so kloroform, eter in THF, nabreknejo material v veliki meri. Topila, kot so aceton, 1-propanol in piridin, nabreknejo PDSM v manjši meri. Alkoholi in polarna topila, kot so metanol, glicerol in voda pa ga ne nabreknejo občutno.[14]

Uporaba

Površinsko aktivne snovi in sredstva proti penjenju

PDMS je pogosta površinsko aktivna snov in je ena od sestavin sredstev proti penjenju[15]. PDMS se v modificirani obliki uporablja kot penetrant herbicidov[16] in je ključna sestavina premazov, ki odbijajo vodo, kot je Rain-X.[17]

Hidravlične tekočine in sorodne uporabe

Dimetikon se uporablja v aktivni silikonski tekočini v avtomobilskih viskoznih diferencialih z omejenim zdrsom in sklopkah.

Dnevno sevalno hlajenje

PDMS je pogost površinski material, ki se uporablja pri pasivnem dnevnem sevalnem hlajenju kot širokopasovni sevalec, ki ima visoko odbojnost sončne svetlobe in toplotno sevanje. Veliko preizkušenih površin uporablja PDMS zaradi njegove potencialne razširljivosti kot poceni polimer.[18][19][20] Kot površina za dnevno sevalno hlajenje je bil PDMS preizkušen tudi za izboljšanje učinkovitosti sončnih celic.[21]

Mehka litografija

PDMS se pogosto uporablja kot žigovna smola v postopku mehke litografije, zaradi česar je eden najpogosteje uporabljenih materialov za dovajanje pretoka v mikroprocesorjih.[22] Postopek mehke litografije vključuje izdelaveo elastičnega žiga, ki omogoča prenos vzorcev velikosti le nekaj nanometrov na steklene, silicijeve ali polimerne površine. S tovrstno tehniko je mogoče izdelati naprave, ki se lahko uporabljajo v optični telekomunikaciji ali v biomedicinskih raziskavah. Žig se izdela z običajnimi tehnikami fotolitografije ali litografije z elektronskim snopom. Ločljivost je odvisna od uporabljene maske in lahko doseže 6 nm.[23] Priljubljenost PDMS na področju mikrofluidike je posledica njegovih odličnih mehanskih lastnosti. Poleg tega ima v primerjavi z drugimi materiali odlične optične lastnosti, ki minimalizirajo ozadje in avtofluorescenco pri fluorescenčnem slikanju.[24] Na področju biomedicinskih (ali bioloških) mikroelektromehanskih sistemov (bio-MEMS) se mehka litografija pogosto uporablja za mikrofluidiko v organskem in anorganskem kontekstu. Za oblikovanje kanalov se uporabljajo silicijeve ploščice, na katere se nalije PDMS in pusti, da se strdi. Ko se ploščice odstranijo, ostanejo v PDMS odtisnjene tudi najmanjše podrobnosti. Pri tem posebnem bloku PDMS se hidrofilna površina modificira s tehnikami plazemskega jedkanja. S plazemsko obdelavo se prekinejo površinske vezi med silicijem in kisikom, na aktivirano stran PDMS (s plazmo obdelana, zdaj hidrofilna stran z odtisi) pa se običajno položi stekelce, obdelano s plazmo. Ko aktivacija popusti in se vezi začnejo obnavljati, se med površinskimi atomi stekla in površinskimi atomi PDMS oblikujejo vezi silicij-kisik, stekelce pa se trajno pritrdi na PDMS in tako nastane vodotesen kanal. S temi napravami lahko raziskovalci uporabljajo različne tehnike površinske kemije za različne funkcije in tako ustvarijo edinstvene naprave, imenovane laboratoriji na čipu, za hitro vzporedno testiranje.[6] PDMS se lahko zamreži in je pogosto uporabljen sistem za preučevanje elastičnosti polimernih mrež. PDMS je mogoče neposredno vzorčiti z litografijo s površinskim nabojem[25]. PDMS se uporablja pri izdelavi sintetičnih suhih lepilnih materialov za lepljenje po principu gekona, za zdaj le v laboratorijskih testnih količinah.[26] Nekateri raziskovalci fleksibilne elektronike uporabljajo PDMS zaradi nizke cene, enostavne izdelave, fleksibilnosti in optične preglednosti[27], vendar pa PDMS za fluorescenčno slikanje pri različnih valovnih dolžinah kaže najmanjšo avtofluorescenco in je primerljiv s steklom BoroFloat.[28]

Stereolitografija

Pri 3D tiskanju s stereolitografijo (SLA) se svetloba projicira na fototrdilno smolo, ki se selektivno strdi. Nekatere vrste SLA tiskalnikov smolo strjujejo na dnu posode, zato je treba rastoči model odlepiti od podlage, da se vsaka natisnjena plast oskrbi s svežim filmom nestrjene smole. Plast PDMS na dnu posode pri tem procesu pomaga z absorpcijo kisika, ki ob smoli preprečuje, da bi se ta prilepila na PDMS, optično prozoren PDMS pa omogoča, da projicirana slika nepopačeno preide skozi smolo.

Zdravila in kozmetika

Aktiviran dimetilketon, mešanica polidimetilsiloksanov in silicijevega dioksida (včasih imenovan simetikon), se pogosto uporablja v zdravilih brez recepta, kot sredstvo proti penjenju in napenjanju.[29][30] PDMS deluje tudi kot vlažilno sredstvo, ki je lažje in bolj zračno kot običajna olja. Silikonski prsni vsadki so narejeni iz PDMS elastomera, ki mu je dodan dimljeni amorfni silicijev dioksid, obdan z PDMS gelom ali fiziološko raztopino.[31] Uporaba PDMS v proizvodnji kontaktnih leč je bila patentirana, a je bila kasneje opuščena.[32]

Koža

PDMS se na različne načine uporablja tudi v kozmetični industriji in industriji potrošniških izdelkov. Dimetikon se na primer pogosto uporablja v losjonih za vlaženje kože, kjer je naveden kot aktivna sestavina, katere namen je »zaščita kože«. V nekaterih kozmetičnih formulah se dimetikon in sorodni siloksanski polimeri uporabljajo v koncentracijah tudi do 15 %. Strokovni odbor za pregled sestavin v kozmetiki CIR (Cosmetic Ingredient Review), je sklenil, da so dimetikon in sorodni polimeri varni za uporabo v kozmetičnih formulah.[33]

Lasje

Spojine PDMS, kot je amodimetikon, so učinkoviti balzami, če so sestavljeni iz majhnih delcev in topni v vodi ali alkoholu, ali če delujejo kot površinsko aktivne snovi[34][35] (zlasti za poškodovane lase[36]), in so celo bolj negovalni za lase kot običajni dimetikon ali dimetikon kopolioli.[37]

Kontaktne leče

Za čiščenje kontaktnih leč se priporoča uporaba PDMS. Njegove fizikalne lastnosti, kot sta majhen elastični modul in hidrofobnost, so bile uporabljene za čiščenje mikro in nanoonesnažil s površin kontaktnih leč bolj učinkovito, kot večnamenska raztopina in drgnjenje s prsti; sodelujoči raziskovalci to tehniko imenujejo PoPPR (polymer on polymer pollution removal), kar bi lahko prevedli v »odstranjevanje onesnaženja s polimerom na polimeru«). Znanstveniki ugotavljajo, da je tehnika zelo učinkovita pri odstranjevanju nanoplastike, ki se je prilepila na leče.[38] Antiparazitik PDMS je učinkovit pri zdravljenju uši pri ljudeh. To naj ne bi bilo posledica zadušitve ali zastrupitve uši, ampak blokiranja izločanja vode. Tako žuželke umrejo ali zaradi fiziološkega stresa ali dolgotrajne imobilizacije ali okvare notranjih organov, kot je črevesje.[39] Dimetikon je aktivna sestavina pripravka proti bolham, ki se razprši na mačko in je enako učinkovit kot pogosto uporabljen, bolj strupen piriproksifen/permetrin. Zajedavec se ujame in imobilizira v snovi, ki za več kot tri tedne prepreči pojav odraslih bolh.[40]

Živila

PDMS je dodan številnim jedilnim oljem (kot sredstvo proti penjenju), da se prepreči špricanje olja med kuhanjem. Zaradi tega je PDMS v sledovih prisoten tudi v številnih proizvodih hitre prehrane, kot so McDonald'sovi piščančji medaljončki, ocvrt krompirček, mlečni napitki in smoothiji.[41] V skladu z Evropskimi predpisi o živilskih aditivih je naveden kot E900.

Lubrikant za kondome

PDMS se pogosto uporablja kot lubrikant za kondome.[43][44]

Domača in nišna uporaba

Veliko ljudi pozna PDMS posredno, saj je pomembna sestavina v lepilu Silly Putty, ki mu PDMS daje značilne visokoelastične lastnosti. Še ena igrača, v kateri se uporablja PDMS je kinetični pesek. Znani so tudi gumijasti silikonski tesnilni vložki, lepila in tesnilne mase za akvarije, z vonjem po kisu. PDMS se uporablja tudi kot sestavni del silikonskih masti in drugih maziv na osnovi silikona. Uporablja se tudi v sredstvih proti penjenju, sredstvih za ločevanje kalupov, vlažilnih tekočinah, tekočinah za prenos toplote, loščilih, kozmetiki, balzamih za lase in drugih aplikacijah.

Varnostni in okoljski vidiki

Po podatkih Ullmannove enciklopedije, za siloksane niso bili opaženi izraziti škodljivi učinki na organizme v okolju. PDMS ni biološko razgradljiv, vendar se absorbira v čistilnih napravah za odpadne vode. Njegovo razgradnjo katalizirajo različne gline.[45]

Viri in literatura

1. Linear Polydimethylsiloxanes, Joint Assessment of Commodity Chemicals, 1994.
2. M.P. Wolf, G.B. Salieb-Beugelaar, P. Hunziker: PDMS with designer functionalities-Properties, modifications strategies, and applications. Progress in Polymer Science, 2018, 83, str. 97-134.
3. J. E. Mark, H. R. Allcock, R. West: Inorganic Polymers. Englewood: Oxford University Press 2005.
4. C, Thomas : Mechanical Behavior of Materials. Noida: McGraw Hill Education 2000.
5. R. Seghir, S. Arscott: Extended PDMS stiffness range for flexible systems, Sensors and Actuators A: Physical, 2015, 230, str. 33-39.
6. J. A. Rogers, R. G. Nuzzo: Recent progress in Soft Lithography, Materials Today 2005, 8, str. 50-56.
7. J. C McDonald, D. C. Duffy, J. R. Anderson, D. T. Chiu, H. Wu, O. J. Schueller, G. M. Whitesides: Fabrication of microfluidic systems in poly(dimethylsiloxane), Electrophoresis 2000, 1, str. 27-40.
8. Z. Wang: Polydimethylsiloxane Mechanical Properties Measured by Macroscopic Compression and Nanoindentation Techniques, 2011.
9. I. D. Johnston, D. K. McCluskey, C. K. L. Tan, M. C. Tracey: Mechanical characterization of bulk Sylgard 184 for microfluidics and microengineering, Journal of Micromechanics and Microengineering 2014, 24.
10. M. Liu, J. Sun, Y. Sun, C. Bock, Q. Chen: 2009-02-23)Thickness-dependent mechanical properties of polydimethylsiloxane membranes, Journal of Micromechanics and Microengineering 2009, 19.
11. J. C. Lotters, W. Olthuis, P. H. Veltink, P. Bergveld: The mechanical properties of the rubber elastic polymer polydimethylsiloxane for sensor applications, Journal of micromechanics and microengineering 1997, 7, str. 145-147.
12. H. Hillborg; J. F. Ankner; U. W. Gedde; G. D. Smith; H. K. Yasuda; K. Wikstrom: Crosslinked polydimethylsiloxane exposed to oxygen plasma studied by neutron reflectometry and other surface specific techniques, Polymer 2000, 41, str. 6851-6863.
13. D. J. O’Brien, A. J. H. Sedlack, P. Bhatia, C. J. Jensen, A. Quintana-Puebla and M. Paranjape: Systematic Characterization of Hydrophilized Polydimethylsiloxane, Journal of Microelectromechanical Systems 2020, 29, str. 1216-1224.
14. J. N. Lee, C. Park, G. M. Whitesides: Solvent Compatibility of Poly(dimethylsiloxane)-Based Microfluidic Devices,Anal. Chem. 2003, 75, str. 6544–6554.
15. R. Höfer, F. Jost, M. J. Schwuger, R.; Scharf, J. Geke,J. Kresse, H. Lingmann, R. Veitenhansl, W. Erwied: Foams and Foam Control, Ullmann's Encyclopedia of Industrial Chemistry 2000.
16. "Pulse Penetrant". Arhivirano 2012, pridobljeno 2009.
17. CPID: Rain X The Invisible Windshield Wiper.
18. E. Simsek, J. Mandal, A. P. Raman, L. Pilon, Laurent: Dropwise condensation reduces selectivity of sky-facing radiative cooling surfaces, International Journal of Heat and Mass Transfer 2022, 198, str. 123399.
19. Y. Weng, W. Zhang, Y. Jiang, W. Zhao, Y. Deng, Yuan: Effective daytime radiative cooling via a template method based PDMS sponge emitter with synergistic thermo-optical activity, Solar Energy Materials and Solar Cells 2021, 230, 111205.
20. T. Fan, C. Xue, X. Guo, H. Wang, M. Huang, D. Zhang, F. Deng: Eco-friendly preparation of durable superhydrophobic porous film for daytime radiative cooling, Journal of Materials Science 2022, 57, str. 10425-10443.
21. K. Wang, G. Luo, X. Guo, S. Li, Z. Liu, C. Yang: Radiative cooling of commercial silicon solar cells using a pyramid-textured PDMS film, Solar Energy 2021, 225, str. 245-251.
22. PDMS in microfluidics : a review and tutorial
23. J. B. Waldner: Nanocomputers and Swarm Intelligence. London: John Wiley & Sons 2008,str. 92-93.
24. A. Piruska, I. Nikcevic, S. H. Lee, C. Ahn, W. R. Heineman, P. A. Limbach, C. J. Seliskar: The autofluorescence of plastic materials and chips measured under laser irradiation, Lab on a Chip 2005, 12, str. 1348–1354.
25. S. Grilli; V. Vespini; P. Ferraro: Surface-charge lithography for direct pdms micro-patterning, Langmuir 2008, 24. str. 13262–13265..
26. UMass izjava za javnost: Inspired by Gecko Feet, UMass Amherst Scientists Invent Super-Adhesive Material, arhivirano 2012-02-23 Wayback Machine. 16 Feb 2012.
27. B. Zhang, Q. Dong, C. E.Korman, Z. Li, M. E. Zaghloul: Flexible packaging of solid-state integrated circuit chips with elastomeric microfluidics, Scientific Reports. 2013, 3, str. 1098.
28. A. Piruska, I. Nikcevic, S. H. Lee, C. Ahn, W. R. Heineman, P. A. Limbach, C. J. Seliskar: The autofluorescence of plastic materials and chips measured under laser irradiation, Lab on a Chip, 2005, 12, str. 1348–1354.
29. P. E. William, M. L. Voight: Techniques in musculoskeletal rehabilitation. McGraw-Hill Professional 2001, str. 369.
30. R. H. Hunt, G. N. J. Tytgat, A. Pharma: Helicobacter Pylori: Basic Mechanisms to Clinical Cure. Springer 1998, str. 447.
31. K. S. Burney: Evaluation of sustained release of antisense oligonucleotide from poly DL (lactide-co-glycolide) microspheres targeting fibrotic growth factors CTGF and TGF-β1. Univerza v Floridi: diplomsko delo 2003.
32. G.Horn: Silicone polymer contact lens compositions and methods of use, dodeljeno Ocularis Pharma Inc. 2005.
33. B. Nair (Cosmetic Ingredients Review Expert Panel): Final Report on the Safety Assessment of Stearoxy Dimethicone, Dimethicone, Methicone, Amino Bispropyl Dimethicone, Aminopropyl Dimethicone, Amodimethicone, Amodimethicone Hydroxystearate, Behenoxy Dimethicone, C24-28 Alkyl Methicone, C30-45 Alkyl Methicone, C30-45 Alkyl Dimethicone, Cetearyl Methicone, Cetyl Dimethicone, Dimethoxysilyl Ethylenediaminopropyl Dimethicone, Hexyl Methicone, Hydroxypropyldimethicone, Stearamidopropyl Dimethicone, Stearyl Dimethicone, Stearyl Methicone, and Vinyldimethicone, International Journal of Toxicology. 2003, str. 11–35.
34. R. Schueller, P. Romanowski: Conditioning Agents for Hair and Skin. CRC Press 1999, str. 273.
35. E. D. Goddard, J. V. Gruber: Principles of Polymer Science and Technology in Cosmetics and Personal Care. CRC Press 1999, str. 299.
36. H. Iwata, K. Shimida: Formulas, Ingredients and Production of Cosmetics: Technology of Skin- and Hair-Care Products in Japan. Springer Science & Business Media 2012, str. 144.
37. A. O. Barel, M. Paye, H. I. Maibach: Handbook of Cosmetic Science and Technology, Fourth Edition. CRC Press 2014, str. 567.
38. K. Burgener, M. S. Bhamla: A polymer-based technique to remove pollutants from soft contact lenses, Contact Lens and Anterior Eye. 2021, 44, str. 101334.
39. I. F. Burgess: The mode of action of dimeticone 4% lotion against head lice, Pediculus capitis, BMC Pharmacology. 2009, 3..
40. I. M. Jones, E. R. Brunton, I. F: Burgess: 0.4% Dimeticone spray, a novel physically acting household treatment for control of cat fleas, Veterinary Parasitology. 2014, 199, str. 99-106.
41. "McDonald's Food Facts: Ingredients" (PDF). McDonald's Restaurants of Canada Limited. 2013, str. 13.
42. "Wendy's: Menu: French Fries - Ingredients". Wendy's International, Inc. Retrieved. 2022.
43. T. Coyle, N. Anwar, Naveed: A novel approach to condom lubricant analysis: In-situ analysis of swabs by FT-Raman Spectroscopy and its effects on DNA analysis, Science & Justice. 2009, 49, str. 32-40.
44. R. D. Blackledge, M. Vincenti, M. (1994):Identification of polydimethylsiloxane lubricant traces from latex condoms in cases of sexual assault". Journal of the Forensic Science Society. 1994, 34, str. 245-256.
45. H. H. Moretto, M. Schulze, G. Wagner: Silicones, Ullmann's Encyclopedia of Industrial Chemistry, 2000.