Biogeneza in delovanje spliceosomske komponente U1: Difference between revisions
PavelTrojer (talk | contribs) |
PavelTrojer (talk | contribs) |
||
| Line 19: | Line 19: | ||
Človek ima v svojem genomu dva gena (''SMN1'' in ''SMN2'') za protein SMN, ki sta nastala s podvajanjem in sta si torej dokaj podobna. Pri bolezni SMA pride do okvare gena ''SMN1'', zato ne nastane funkcionalen protein SMN, ki je odgovoren za transkripcijo, translacijo, biogenezo U1 snRNP, RNA razmeščanje ... Odgovornost za slednji dve funkciji je glavni razlog za nastanek SMA. Ker je v genu ''SMN2'' prisotna kritična mutacija, ki povzroči preskakovanje eksona 7 pri izrezovanju intronov, le-ta ne more nadomestiti gena ''SMN1'', ko je le-ta okvarjen. Pri večini pacientov s SMA so namreč našli funkcionalen gen ''SMN2''. | Človek ima v svojem genomu dva gena (''SMN1'' in ''SMN2'') za protein SMN, ki sta nastala s podvajanjem in sta si torej dokaj podobna. Pri bolezni SMA pride do okvare gena ''SMN1'', zato ne nastane funkcionalen protein SMN, ki je odgovoren za transkripcijo, translacijo, biogenezo U1 snRNP, RNA razmeščanje ... Odgovornost za slednji dve funkciji je glavni razlog za nastanek SMA. Ker je v genu ''SMN2'' prisotna kritična mutacija, ki povzroči preskakovanje eksona 7 pri izrezovanju intronov, le-ta ne more nadomestiti gena ''SMN1'', ko je le-ta okvarjen. Pri večini pacientov s SMA so namreč našli funkcionalen gen ''SMN2''. | ||
V raziskavah je bilo potrjeno, da lahko pravilno izrezovanje intronov in vključitev eksona 7 v zrelo mRNA izboljša uporaba umetnih eU1 (angl. engineered U1 snRNP), katerih 5' konci se zelo dobro prilegajo tarčnemu vezavnemu mestu na pre-mRNA. | V raziskavah je bilo potrjeno, da lahko pravilno izrezovanje intronov in vključitev eksona 7 v zrelo mRNA izboljša uporaba umetnih eU1 (angl. engineered U1 snRNP), katerih 5' konci se zelo dobro prilegajo tarčnemu vezavnemu mestu na pre-mRNA. Zanimivo je, da se takšni eU1 ne vežejo nujno samo na 5' mesto izrezovanja (angl. 5' splice-site - 5'ss), ampak tudi navzgor in navzdol od tega mesta (v nekaterih primerih tudi do 100 nukleotidov stran). To pomeni, da je eU1 lahko definirala spoj med eksonom in intronom na daljavo. Pri takih primerih očitno ne velja več klasična definicija eksona na podlagi tega, da se U1 veže na 5'ss, U2 pa na 3'ss (definicija 3'ss analogna 5'ss). Torej moramo za razlaganje takšnega dogajanja uporabiti drugačno definicijo eksona – model določanja izrezovalnega mesta na daljavo. | ||
=Viri= | =Viri= | ||
Revision as of 19:32, 13 April 2026
Uvod
Zgradba U1 snRNP
Biogeneza U1 snRNP
Začetek sinteze je v jedru, kjer se gen RNU1-1 prepiše v pre-U1 snRNA, ki ima poleg osnovnega RNA ogrodja U1 komponente še 50 nukleotidov na 3' koncu. V Cajalovem telescu se nato sestavi eksportni kompleks, saj se mora pre-U1 snRNA prenesti v citosol za uspešno dodajanje Sm jedra, ki je ključni del funkcionalnega U1 snRNP. Eksportni kompleks se na takšno RNA veže s prepoznavo 7-metilgvanozinske kape (m7G kapa).
V citoplazmi eksportni kompleks ob vezavi U1-70K razpade in se s pomočjo SMN kompleksa, katerega ključni del je SMN (angl. survival motor neuron protein) doda Sm jedro. Pravilno sestavljeno Sm jedro prepozna eksonukleaza TOE1, ki odcepi končnih 50 nukleotidov na 3' koncu. Ta korak služi kot "kontrola kvalitete", saj lahko le do te točke pravilno sestavljeni snRNP nadaljujejo pot v procesu. Sledi hipermetilacija m7G kape v 2,2,7-trimetilgvanozinsko kapo (TMG kapo), ki poteče s pomočjo PRIP-interagirajočega proteina, ki ima metiltransferazno domeno.
Sm jedro in TMG kapa predstavljata jedrni lokalizacijski signal, na katerega se lahko veže jedrni importni kompleks, ki celotno snRNP prenese nazaj v jedro. Le-ta v jedru razpade, da se lahko na snRNP vežejo še U1-specifični proteini, kot sta U1-A in U1-C, ter potečejo še končne post-translacijske modifikacije. Tako je U1 snRNP pripravljena, da se z drugimi komponentami veže v spliceosom.
povezava do slike, ki opisuje proces (stran 4 v članku)
Določanje izrezovalnega mesta na daljavo
Glavni vzrok za bolezni kot so spinalna mišična atrofija (SMA), hemofilija B, cistična fibroza, fenilketonurija itd. je nepravilno izrezovanje intronov, kar posledično vodi do okrnjenih in nefunkcionalnih proteinov. Specifično pri teh boleznih prihaja do preskakovanja eksonov, ki v zrelo mRNA tako niso vključeni.
Spinalna mišična atrofija (SMA) in U1 snRNP
Človek ima v svojem genomu dva gena (SMN1 in SMN2) za protein SMN, ki sta nastala s podvajanjem in sta si torej dokaj podobna. Pri bolezni SMA pride do okvare gena SMN1, zato ne nastane funkcionalen protein SMN, ki je odgovoren za transkripcijo, translacijo, biogenezo U1 snRNP, RNA razmeščanje ... Odgovornost za slednji dve funkciji je glavni razlog za nastanek SMA. Ker je v genu SMN2 prisotna kritična mutacija, ki povzroči preskakovanje eksona 7 pri izrezovanju intronov, le-ta ne more nadomestiti gena SMN1, ko je le-ta okvarjen. Pri večini pacientov s SMA so namreč našli funkcionalen gen SMN2.
V raziskavah je bilo potrjeno, da lahko pravilno izrezovanje intronov in vključitev eksona 7 v zrelo mRNA izboljša uporaba umetnih eU1 (angl. engineered U1 snRNP), katerih 5' konci se zelo dobro prilegajo tarčnemu vezavnemu mestu na pre-mRNA. Zanimivo je, da se takšni eU1 ne vežejo nujno samo na 5' mesto izrezovanja (angl. 5' splice-site - 5'ss), ampak tudi navzgor in navzdol od tega mesta (v nekaterih primerih tudi do 100 nukleotidov stran). To pomeni, da je eU1 lahko definirala spoj med eksonom in intronom na daljavo. Pri takih primerih očitno ne velja več klasična definicija eksona na podlagi tega, da se U1 veže na 5'ss, U2 pa na 3'ss (definicija 3'ss analogna 5'ss). Torej moramo za razlaganje takšnega dogajanja uporabiti drugačno definicijo eksona – model določanja izrezovalnega mesta na daljavo.
Viri
1. Soares, E. S., Leal, C. B. Q. S., Sinatti, V. V. C., Bottós, R. M., & Zimmer, C. G. M. (2025). Role of the U1 snRNP Complex in Human Health and Disease. Wiley interdisciplinary reviews. RNA, 16(4), e70026. https://doi.org/10.1002/wrna.70026
2. Singh, R. N., & Singh, N. N. (2019). A novel role of U1 snRNP: Splice site selection from a distance. Biochimica et biophysica acta. Gene regulatory mechanisms, 1862(6), 634–642. https://doi.org/10.1016/j.bbagrm.2019.04.004
3. Lorson, C. L., Rindt, H., & Shababi, M. (2010). Spinal muscular atrophy: mechanisms and therapeutic strategies. Human molecular genetics, 19(R1), R111–R118. https://doi.org/10.1093/hmg/ddq147
4.
5.