"Sebični gen"

From Wiki FKKT
Revision as of 13:15, 11 January 2011 by EvaTolar (talk | contribs)
Jump to navigationJump to search

SEBIČNI GEN

Richard Dawkins, biolog in hkrati tudi pisec znanstvene literature, je v svoji knjigi z naslovom sebični gen do neke mere nasprotoval Darwinu glede teorije o naravnem izboru. Temeljna trditev teorije sebičnega gena je, da naravni izbor ne deluje v tolikšni meri na posamezne organizme, kot je trdil Darwin — sploh pa ne na skupine ali celo vrste, kot so v preteklosti zatrjevali številni drugi, oziroma še danes menijo nekateri evolucionisti — kolikor na mnogo manjše enote, gene. Dawkins trdi, da geni preživijo tudi smrt organizma. Če gledamo iz ozira, da se geni prenašajo na potomce je to seveda res, gen, kot zapis za določeno informacijo živi lahko neskončno dolgo. Dawkins tako opredeli gene kot temeljne enote selekcije. A ti geni nimajo nobene nujne zveze s siceršnjimi, molekulskogenetičnimi definicijami gena, razen dejstva, da so to še vedno zaporedja nukleotidov.

Vsak gen teži k svoji ohranitvi ter čimvečji razmnožitvi po prostoru in času, tekmujoč pri tem z vsemi drugimi geni, ki bi mu utegnili vzeti mesto in s tem onemogočiti obstoj v prihodnosti. To dosega s svojim karseda učinkovitim pozitivnim vplivom na fenotip. Neposredni konkurenti so mu samo njegovi aleli, ti, ki se potegujejo za njegovo mesto na kromosomskem lokusu. Z geni drugih lokusov pa sebični gen ne tekmuje — nasprotno, z njimi sklepa zveze, in to take, ki koristijo vsem udeleženim genom. Naravni izbor genov glede na njihove prednosti, ne izbira v izolaciji, ampak upošteva njihove prednosti v primerjavi z vsemi drugimi geni v genskem skladu. Uspešen gen mora biti združljiv in se dopolnjevati z vsemi drugimi geni, s katerimi si iz roda v rod deli organizem.

Enaki geni ščitijo drug drugega ne le v odnosu prednik - potomec, temveč tudi v odnosu do drugih organizmov z enakimi geni. Vsakdo je sam sebi največji sorodnik (koeficient sorodstva je 1,0). Enak koeficien velja za enojajčna dvojčka. Med očetom in sinom ter med materjo in hčerjo znaša koeficient sorodstva 0,5, sin pa je nekoliko sorodnejši materi kot očetu, ker vsebuje kromosom X več genov kot Y. Brata imata koeficient sorodnosti 0,5. Vendar je z očetom vedno 0,5, ker prejeme sin od očeta 50% genov, med bratoma pa je ta vrednost samo povprečje. Med starimi starši in vnuki ter med strici in nečaki znaša povprečni koeficient sorodnosti 0,25, ki pa se med konkretnimi osebami zelo razlikuje. Lahko se zgodi, da med starimi starši in vnuki ni večjega sorodstva kot med tujci.

Iz teorije sebičnega gena sledita dve glavni funkciji (osnovna motiva) človeka:

  • Replikacijska funkcija: Zagotavlja jo spolnost, ki je osnovni in najpomembnejši življenjski motiv. Spolnost ima na ravni genov replikacijsko in na ravni organizmov reprodukcijsko funkcijo, medtem ko je spolni užitek (in tudi vse drugo, kar sodi zraven, zaljubljenost, dvorjenje itd.) le pogoj, ki omogoči reprodukcijo. Zanimivo je, da tudi katoliška cerkev vidi smisel spolnosti le v reprodukciji in ne dovoljuje spolnega uživanja brez poskusa reprodukcije (prepoved kontracepcije).
  • Preživetvena funkcija: Geni se lahko replicirajo le pod pogojem, da se dovolj dolgo ohranjajo v svojem "stroju za preživetje", da se, po Dawkinsu, "čoln, v katerem plovejo, ne potopi prezgodaj". Zato mora biti fiziološkim potrebam, ki ohranjajo organizem (npr. potrebi po hrani), zadoščeno.

Organizem je v takem pogledu le ubogljiv avtomat genov, naprava, ki so lo geni sami tudi ustvarili, naprava, ki jim rabi kot urejeno okolje za obstoj in razmnoževanje. Prek svojih sužnjev — organizmov — se geni bojujejo za obstanek. Če obstanejo (to je gredo v naslednji rod) ali ne, v vsakem primeru njihovi “sužnji” odmrejo, nadomestijo jih novi, ki se trudijo spraviti svoje “gospodarje” v naslednji rod, in tako naprej. Vsi geni so po tem gledanju torej nujno sebični. Gen postane tako rekoč temeljna enota sebičnosti.

Viri

Retrieved from "https://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php?title=%22Sebični_gen%22&oldid=5198"