Glukagon

Glukagon je polipeptidni hormon, zgrajen iz 29 aminokislin in ima molekulsko maso približno 3500 Da. Poleg inzulina in adrenalina uravnava metabolizem pri živalih in ljudeh.

Nastaja v α-celicah v Langerhansovih otočkih v trebušni slinavki (α-celic je 15 – 20 % v otočkih) in se izloča ob zmanjšanju količine sladkorja v krvi pod normalno vrednost. Preprečuje padec koncentracije glukoze v krvi, potem ko je nekaj časa minilo od zadnjega obroka. Glukagon prepreči drastičen padec glukoze v krvi, ki bi lahko nastal zaradi energijske porabe v tkivih (npr. pri telesni aktivnosti po obroku), zato glukagonu pravimo tudi hormon pomanjkanja oziroma stradanja. Učinkuje tako, da v jetrih pospešuje razgradnjo glikogena (preko encima glikogen-fosforilaze) ter izločanje glukoze v kri. Ko zalog glikogena v jetrih zmanjka, pospeši glukoneogenezo. Glukoneogeneza je izgradnja glukoze iz izhodnih spojin, ki niso ogljikovi hidrati, npr. iz proteinov ali lipidov.

Takoj, ko raven glukoze v krvi pade pod 4,0 mM, govorimo o hipoglikemiji. Huda hipoglikemija ogroža življenje. Kot hudo hipoglikemijo označujemo tisto, pri kateri si oseba ne more več sama pomagati, je po vsej verjetnosti nezavestna in nujno potrebuje pomoč druge osebe, ki priskoči na pomoč z injekcijo glukagona ali pa z infuzijo glukoze. Umetni glukagon uporabljamo za zdravljenje hude hipoglikemije.

Glukagon vpliva tudi na izločanje inzulina, saj aktivira delovanje β-celic v Langerhansovih otočkih, ki izločajo hormon inzulin. Inzulin povzroči, da glukoza, ki je prišla iz jeter v kri, lahko vstopa v celice in se tam porablja. Hormona inzulin in glukagon vzajemno vzduržujeta koncentracijo glukoze v krvi na okoli 4,5 mM.