Interakcije plazmid - kromosom

Uvod

Bakterije lahko pridobijo DNK iz drugih mikroorganizmov ali iz okolja in ne le od svojih prednikov. Temu pravimo horizontalni prenos genskega materiala, kjer ponavadi sodelujejo mobilni genetski elementi kot so fagi, genomski otoki in plazmidi. Pridobivanje plazmidov je pomembno za prilagajanje bakterij na okoljske spremembe in pridobivanje koristnih lastnosti, kot so odpornost na antibiotike, sposobnost razgradnje hranil ali patogeneza. Kljub temu lahko nošenje plazmidov postane breme za bakterije, saj lahko omejijo replikacijo ali izražanje genov, kar zmanjša njihovo konkurenčnost.

Da bi delovanje bakterije z plazmidom ostalo uravnoteženo, so bakterije in plazmidi razvili tesno regulativno omrežje, ki vključuje medsebojno komunikacijo. Čeprav večina študij preučuje vpliv kromosomov na plazmid, je znano, da pridobivanje plazmidov povzroča spremembe v kromosomih akceptorskih bakterij. V zadnjih letih so se začeli pojavljati primeri regulatorjev, kodiranih s strani plazmidov, ki nadzorujejo izražanje kromosomskih genov.

Spremembe v bakterijah zaradi nošenja plazmida

Spremembe v izražanju genov in presnovi akceptorskih bakterij po pridobitvi plazmida

Ko bakterije pridobijo nov plazmid, prilagodijo svojo presnovo, da izpolnijo nove fiziološke potrebe, ki jih plazmid ustvari. V študijah so opazili spremembe v izražanju kromosomskih genov povezanih s presnovo aminokislin, ogljikovih hidratov in transportom ter proizvodnjo energije. Ti primeri kažejo, da plazmidi večinoma le malo vplivajo na izražanje kromosomskih genov, vendar specifično vplivajo na gene, povezane s presnovo in proizvodnjo energije.

Prenašanje plazmida povzroča prilagoditvene mutacije v kromosomu

Vnos plazmidov v gostitelja prinese s seboj določen strošek oz. obremenitev, ki ga lahko zmanjšamo s prilagoditveno evolucijo. Organizem se s kopičenjem genetskih sprememb, mutacij ali prenašanjem genov med populacijami prilagaja na spremenjene okoljske pogoje oz. na prisotnost novega dejavnika. Plazmida R1 in RP4 sta povzročala težave Escherichia coli. Po 1100 generacijah evolucije v kulturah je bila prilagoditvena obremenitev zmanjšana zaradi genetskih sprememb tako na plazmidu kot na bakterijskem kromosomu.

Nadaljnje študije so uporabile generacijsko sekvenciranje za natančnejšo identifikacijo in analizo prilagoditvenih mutacij na plazmidih ali kromosomu. Celice Pseudomonas fluorescens, ki so nosijo megaplazmid pQBR10, so bile za 25% manj konkurenčne in manj uspešne v primerjavi s celicami, ki ni so imele tega plazmida. Po eksperimentalni evoluciji 450 generacij so bile opažene mutacije v genih gacA ali gacS, ki kodirajo dvo-komponentni sistem GacA/GacS, ki regulira sekundarni metabolizem. Pri mutiranih sevih je prišlo do zaviranja izražanja ostalih genov, kar je zmanjšalo porabo energije za translacijo. Posledično se je zmanjšala tudi obremenjenost akceptorskih celic. Frekvenca v populaciji plazmida se je hitro zmanjšala, vendar se je tempo izgube plazmida nato upočasnil zaradi kompenzacijskih mutacij v kromosomskih genih. Na ta način se bakterije prilagodijo in omogočajo udomačitev plazmidov.

Študije, ki obravnavajo mehanizme sprememb obsega gostitelja plazmida, pogosto kažejo na mutacije v genih, ki kodirajo proteinski iniciator replikacije in pridobitev plazmida s transpozonom, ki nosi sistem toksin-antitoksin. To pomeni, da lahko mutacije ali pridobitev genov, omogočajo plazmidom preživetje in razmnoževanje v širšem spektru bakterijskih vrst.

Spremembe v izražanju genov in metabolizmu akceptorskih bakterij po izgubi plazmida

Akceptorske bakterije se prilagajajo prenašanju plazmidov preko prilagoditvenih mutacij, kar nakazuje, da bi lahko prihajalo do specifičnih sprememb ob izgubi plazmida.

Genom S. meliloti vsebuje kromidom pSymB (starejši) in megaplazmid pSymA (novejši), ki kodira gene za nodulacijo in fiksacijo dušika. Ugotovili so, da replikon pSymA deluje kot ločena enota od kromosoma. Odstranitev megaplazmida pSymA je vplivala samo na šest genov, medtem ko je odstranitev kromida pSymB povzročila velike spremembe v metabolizmu in vplivala na izražanje mnogih genov. Tako je povezava med pSymA in drugimi deli genoma manjša kot med pSymB in kromosomom. Izvedli so tudi analizo proteomov v prisotnosti luteolina, ki spodbuja izražanje genov nodulacije na pSymA. Izkazalo se je, de se je količina približno 30 proteinov spremenila po odstranitvu pSymA. Čeprav se zdi, da je vpliv pSymA na izražanje genov skromen, pa se vendarle kaže interakcija med pSymA in kromosomom med specializiranimi procesi, še posebej pri izražanju genov za nodulacijo ali fiksacijo dušika. Medsebojni pogovor med replikoni je splošno odvisen od tega, kako dolgo so replikoni soobstajali v isti bakteriji, kar ponazarja stopnjo udomačenosti replikonov v celici.

Vpliv plazmidnih proteinov na kromosomske funkcije

Plazmidno kodirani proteini vplivajo na kromosomske funkcije, pri čemer oblikujejo dinamično interakcijo med plazmidom in kromosomom.

Plazmidno kodirani proteini H-NS

Proteini, znani kot NAP (proteini, povezani z nukleoidom) proteini so ključni pri regulaciji transkripcije in modulaciji topologije DNA. Med njimi so tudi H-NS proteini (histonu podobni nukleoidni strukturirajoči proteini), ki z nespecifično vezavo na AT-bogata območja DNA utišajo izražanje horizontalne DNA, ki ima nižjo vsebnost GC parov kot gostiteljska bakterija. Čeprav plazmidni H-NS ne nadomestijo popolnoma endogenih H-NS, so pomembni za bakterijski fitnes, saj preprečujejo potencialno škodljivo ekspresijo genov, ki bi lahko destabilizirala gostiteljsko celico.

Torej, brez prisotnega plazmida v bakterijski celici, je endogenih H-NS proteinov dovolj, da zasedejo vsa vezavna mesta na kromosomu. Ko pa se v celico vključi AT-bogat plazmid, se število vezavnih mest za proteine H-NS bistveno poveča. To lahko povzroči, da bakterija preusmeri svoje proteine H-NS za uravnavanje novih vezavnih mest, ki jih prinaša plazmid. Posledica tega je lahko zmanjšanje razpoložljivosti H-NS proteinov za njihove običajne tarče na kromosomu, kar lahko vodi v spremenjen fenotip, vključno s padcem fitnesa bakterije. Da bi bakterije te potencialne škodljive učinke zmanjšale, so razvile mehanizem za kompenzacijo pomanjkljivosti v kromosomskem H-NS sistemu. Plazmidi lahko zagotovijo dodaten vir H-NS proteinov, kar omogoča bakteriji, da ohrani svoj genetski in metabolični red tudi ob prisotnosti plazmida.

Utišanje sistemov CRISPR-Cas s plazmidnimi proteini H-NS

Vključitev plazmida ne vpliva zgolj na ekspresijo določenih genov, ampak omogoča tudi, da se bakterija prilagodi na antibiotične pritiske ali gostiteljeve imunske odzive. Plazmidni proteini vplivajo tudi na bakterijske imunske sisteme, kot je CRISPR-Cas, ki ga razumemo kot imunski obrambni sistem proti virusom in plazmidom.

Plazmidni H-NS imajo zmožnost utišanja CRISPR-Cas sistemov. Z vezavo na AT-bogata področja na kromosomu, kot so promotorske regije CRISPR-Cas sistema, lahko zavirajo izražanje teh genov. Z zmanjšanjem učinkovitosti CRISPR-Cas sistemov, se plazmidi ne le izognejo neposrednemu uničenju, ampak tudi spodbujajo večjo permisivnost bakterij za sprejem tuje DNA, kar je temelj bakterijske evolucije.

Vloga plazmidnih sistemov Rap-Phr pri sporulaciji

Sistemi Rap-Phr so kvorumskega tipa zaznavanja prisotnosti drugih celic in so ključni za regulacijo procesov, kot so sporulacija, tvorba biofilma in kompetentnost pri bakterijah Bacillus. Sisteme Rap-Phr so odkrili tako na kromosomih kot plazmidih, pri čemer imajo plazmidni sistemi večji vpliv na sporulacijo.

Ti sistemi vključujejo proteinske fosfataze Rap, ki defosforilirajo odzivne regulatorje Spo0A in inhibirajo začetek sporulacije. Sporulacija je možna v primeru, da koncentracija zrelega peptida Phr izven celice naraste, preide v celico in inhibira aktivnost Rap. Izolacija plazmidnih sistemov lahko vodi v povečano ekspresijo gena rap na genomu, inhibirano sporulacijo in zmanjšano količino zunajceličnih proteaz. Njihovo zmanjšanje pa lahko zmanjša imunski odziv gostitelja in olajša preživetje bakterij v vegetativni fazi, dokler gostiteljski organizem ne umre.