Šaperoni

Šaperoni so proteini, ki pomagajo pri zvijanju ali razvijanju drugih proteinov. Splošno mnenje, da šaperoni pomagajo le pri zvijanju je napačna. Prva beljakovina, ki se je tako imenovala je pomagala sestavljati nukleosome iz zloženih histonov in DNA. Vezava šaperona stabilizira nezguban polipeptid hkrati pa preprečuje nepravilno gubanje ali agregacijo in omogoča, da se polipeptidna veriga zguba v pravo konformacijo.

Molekulske šaperone delimo na:

Heat shock proteins (Hsp 70): Njihova sinteza se močno poveča pri visokih temperaturah. Zavirajo denaturacijo in agregacijo, torej procese, ki se pospešijo pri višjih temperaturah. Prav tako stabilizirajo odvito polipetidno verigo pri transportu iz citosola v celične organele. Nahajajo se pri vseh organizmih v citosolu, endoplazemskmu retikulumu, mitihondrijih in kloroplastih.
Šaperonini: So veliki proteini z več podenotami, ki so komponenta bakterij mitohondrija in kloroplastov.

Nekaj vrst šaperoninov:

Hsp 60 proteini: so sestavljeni iz 14 podenot. Oba skupaj obkrožata veliko centralno votlino, v kateri lahko ščitijo tudi zelo velik globularni protein.
Hsp 10 proteini: so sestavljeni iz enojnega 6-členskega obroča.
Hsp 90 proteini: Zvije proteine, ki sodelujejo pri signalni transdukciji.

Lastnosti:

Veliko šaperonov imanujemo beljakovine toplotnega šoka, saj so beljakovine, ki se izražajo kot odziv na visoke temperature.
Molekularni šaperoni medsebojno delujejo z nezvitimi ali delno zvitimi proteinskimi strukturami, pri tem razvijajoče verige nastajajo na ribosomih
Se ne pojavljajo v strukturah v katerih delujejo, ko le-te opravljajo svojo običajno biološko funkcijo
Stabilizirajo neprvotne oblike in pospešijo/olajšajo pravilno zvijanje proteinov
Nekateri se ne povezujejo s prvotnimi proteini, ampak dajejo obliko nekaterim končnim zvitim strukturam
Nekateri so nespecifični in medsebojno delujejo z veliko različnimi polipeptidnimi verigami, drugi omejijo specifični cilj delovanja
Nekatere vrste šaperonov sodelujejo pri prehodu skozi membrane, na primer pri evkariontih v mitohondrijih in ER