Parkinsonova bolezen

From Wiki FKKT
Revision as of 13:52, 22 October 2010 by MDolinar (talk | contribs) (→‎Viri)
(diff) ← Older revision | Latest revision (diff) | Newer revision → (diff)
Jump to navigationJump to search

Parkinsonova bolezen je kronična, progresivna in zaenkrat še neozdravljiva bolezen osrednjega živčevja. Običajno se pojavi okoli 60. leta starosti in je pri moških pogostejša kot pri ženskah. Stopnjevanje simptomov lahko traja 20 let in več.

Bolezen je posledica poškodbe ali propada dopaminergičnih nevronov v substantia nigra – predel v možganskem deblu, kjer živčne celice proizvajajo dopamin. Ta nevrotransmiter ima v možganih številne naloge. Med drugim vpliva zaznavanje, motorične sposobnosti, spanje, razpoloženje, vedenje, učenje, motivacijo, zbranost … Znanstveniki ocenjujejo, da se značilni simptomi Parkinsonove bolezni razvijejo šele, ko je uničenih preko 70% dopaminergičnih celic.

Znaki

Glavni motorični simptomi Parkinsonove bolezni so tresenje (zlasti med mirovanjem), počasno gibanje, sključena drža, nestabilna hoja. Spremljajo jih še težave pri govoru in požiranju, bolečina v mišicah in sklepih, težave pri spanju.
Z napredovanjem Parkinsonove bolezni se pojavijo še poslabšanje spomina, motnje v zaznavanju (vid in sluh), izražanju in čustvovanju, depresija, pri 30% bolnikov pa tudi demenca.

Vzroki

Enake sindrome lahko včasih opazimo po poškodbah glave, zastrupitvi s CO ali določenimi zdravili in drogami.
Znanstveniki so v zadnjih letih Parkinsonovo bolezen povezali tudi s specifičnimi genskimi mutacijami.

Kot najpogostejši vzrok za propad dopaminergičnih celic navajajo dovzetnost posameznikov za oksidativni stres in toksične snovi v okolju - določeni pesticidi in herbicidi ter kovine (Al, Fe, Mn …). Raziskave so namreč pokazale, da imajo bolniki nizko raven naravnih antioksidantov in visoko raven železa v substantia nigra. Znanstveniki sklepajo, da železo katalizira reakcije prostih radikalov, ki v končni fazi pripeljejo do propada celice. Prehrana je še en pomemben faktor pri Parkinsonovi bolezni. Raziskovalci so ugotovili, da prekomerno uživanje sladkorjev in živalskih maščob poveča verjetnost njenega nastanka.thumb|200px|Alfa-sinuklein

Dogajanje v celicah

Vzrok za propad celic bi lahko bilo nenormalno kopičenje kompleksa alfa-sinuklein-ubikvitin. Alfa-sinuklein je topen protein brez stabilne terciarne strukture. Nahaja se v živčnih končičih, kjer skupaj z drugimi proteini tvori SNARE kompleks. Če se ti proteini povežejo med seboj, nastanejo netopne fibrile, ki so glavna komponenta citoplazemskih vključkov, znanih kot Lewyjeva telesca (ta vsebujejo še ubikvitin in nevrofilamente). Agregacijo sinukleina lahko sprožijo reaktivne kisikove spojine, katerih nastanek omogočajo zgoraj omenjene kovine.

Zdravljenje

Bolezen sama je (še) neozdravljiva, vendar lahko s fizioterapijo, vajami in ustrezno prehrano upočasnimo njen razvoj. Z zdravili in operacijami pa blažimo tudi njene simptome.

V letu 1991 je bila izvedena študija, pri kateri so skupini bolnikov vsak dan dajali velike odmerke vitamina C in vitamina E. Zdravljenje z l-dopaminom je bilo potrebno šele dve leti in pol kasneje kot pri skupini, ki ni jemala dodatkov. V naslednjem poskusu so uporabili le vitamin E, ki pa bolezni ni upočasnil, zato sklepajo, da je bila aktivna komponenta prvega poskusa vitamin C oziroma njegova kombinacija z vitaminom E. To je sovpadalo tudi z odkritjem, da v maščobah topni protein E ne prehaja skozi krvno-možgansko pregrado. Podobno velja tudi za vitamin C, ki pa ga za razliko od E najdemo v možgansko-hrbtenjačni tekočini, kjer lovi proste radikale.
Tudi flavonoidi in koencim Q10 (ubikinon) so odlični kandidati za preprečevanje bolezni, vendar je potrebno njihov učinek še klinično potrditi.

Zdravila

  • L-dopa je prekurzor dopamina in lahko za razliko od dopamina prehaja krvno-možgansko pregrado. Pogosto se jo uporablja v kombinaciji s karbidopo ali benserazidom, ki inhibirata delovanje dopa dekarboksilaze (ta pretvarja L-dopo v dopamin) zunaj možganov. Levodopa ima tudi stranske učinke (na začetku zdravljenja slabost in nizek krvni pritisk, kasneje depresija, zmedenost in halucinacije).
  • Agonisti dopamina (molekule, ki posnemajo delovanje tega nevrotransmiterja) se uporabljajo zelo redko, saj imajo precej negativnih učinkov.
  • Selegiline je inhibitor monoamin oksidaze-B, odgovorne za razgradnjo dopamina v možganih.
  • Antiholinergiki v možganih znižajo občutljivost na acetilholin in s tem uravnavajo zmanjšan vpliv dopamina. Ta zdravila so učinkovita predvsem pri nadzorovanju tresenja. Uporablja se jih kot dodatek k levodopi.

Operacije

Ko zdravila postanejo neučinkovita, je čas za operacijo, ki pa je primerna le za majhen del bolnikov (10%). Najpogosteje se izvaja globinska možganska stimulacija, pri kateri v možgane vstavijo elektrodo. Transplantacija (vsaditev dopaminergičnih celic v možgane) je zaenkrat še na eksperimentalni stopnji. Najboljše rezultate dajejo izvorne celice.

Viri

Retrieved from "https://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php?title=Parkinsonova_bolezen&oldid=4196"