Dopamin

Dopamin[1]spada med med biogene amine, in sicer med kateholamine, tj. derivate aminokisline tirozina. Je nevrotransmitor, ki aktivira dopaminske receptorje D1,D2,D3,D4 in D5. Dopamin nastaja v nadledvični žlezi in centralnem živčnem sistemu, večinoma v celicah substantie nigre in ventrotegmentalnega jedra, ki sta strukturi srednjih možganov. Dopamin je tudi nevrohormon, ki ga sprošča hipotalamus. Njegova glavna hormonska funkcija je inhibicija sproščanja prolaktina iz sprednjega režnja hipofize.

Zgodovina

Prvič je bil sintetiziran leta 1910, njegovo vlogo v prenosu živčnega signala pa sta prepoznal Arvid Carlsson in Nils-Åke Hillarp leta 1958. Carlssonu je bila leta 2000 podeljena Nobelova nagrada za raziskave o dopaminu in njegovi vlogi pri Parkinsonovi bolezni.

Biosinteza in metabolizem

Bisinteza[2] dopamina v telseu se začne z hidroksilacijo L-tirozina v L-DOPO preko encima tirozin hidroksilaze, in nadaljuje z dekarboksilacijo L-DOPE, ki jo katalizira encim DOPA dekarboksilaze. V nekaterih živčnih celicah se sinteza nadaljuje do noradrenalina in adrenalina, ki sta prav tako živčna prenašalca. V nevronih se dopamin po sintezi shranjuje v vezikle. Dopamin se prenaša po možganih po 4 glavnih dopaminergičnih poteh:

• Mezokortikalni
• Mezolimbični
• Nigrostriatni
• Tuberoinfundibularni

Ko prenese živčni impulz se dopamin vrne v presinaptično celico, ter ponovno sodeluje pri prenosu signala ali pa ga ketoholamin-metil-transferaza razgradi v homovanilično kislino[3]. Encimska razgradnja lahko poteče tudi v sinaptični reži, pri čemer sodeluje monoamin-oksidaza.

Nezadostna tvorba dopamina v dopaminergičnih celicah, specifično v predelu substantie nigre, je vzrok simptomov Parkinsonove bolezni. Te med drugim blažijo tudi z L-DOPO, prekurzorjem dopamina, saj le-ta ne prehaja skozi krvnomožgansko pregrado.

Dopamin ima molekulsko formulo C8H11NO2 in ime 4-(2.aminoetil)benzen-1,2-diol po IUPAC nomenklaturi, njegova molska masa je 153.18 g/mol, tali se pri 128oC in je topen v vodi.