Epidermalni rasti faktor
EPIDERMALNI RASTNI FAKTOR (EGF)
Epidermalni rastni faktor[1] ali EGF je rastni dejavnik, ki igra pomembno vlogo pri celični rasti, prolifiraciji (kronično vnetje), diferenicaciji in vezavi na lastni receptor EGFR. Človeški EGF je protein, ki vsebuje 53 aminokislin in 3 intramolekularne ostanke disulfidnih obveznic. EGF deluje z vezavo ter visoko afiniteto na receptor za epidermalni rastni faktor (EGFR) na površini celice in spodbuja notranji protein tirozin kinazo za aktivnost receptorjev. Aktivnost tirozin kinaze se začne s kaskado signala, ki povzroči različne biokemijske spremembe v celici- zvišanje ravni zunaj celičnega kalcija, povečana glikoliza in sinteza beljakovin, povečano izražanje nekaterih genov (vključno z genom za EGFR). Vir EGF so trombociti, makrofagi, plazma, urin...
RECEPTOR ZA EPIDERMALNI RASTNI FAKTOR (EGFR)
EGFR[2] spada v družino ERBB receptorjev. Je transmembranski protein, ki vsebuje ekstracelularni del, ki predstavlja vezavno mesto za vezavo liganda (EGF – epidermal growth factor, TGFα - transforming growth factor alpha) in intracelularni del, ki ima tirozin kinazno aktivnost. Vezava liganda na EGFR povzroči dimerizacijo receptorjev, povežeta se lahko bodisi dva EGFR ali en EGFR in kateri drugi receptor iz družine ERBBR. Dimerizacija povzroči tirozinsko kinazno aktivnost v intracelularnem delu EGFR ter avtofosforilacijo proteina. Temu sledi iniciacija kaskadnih reakcij in posledica so:
- zmanjšana apoptoza (↓)
- povečana invazivnost in metastaziranje (↑)
- povečana angiogeneza (↑)
- povečana celična proliferacija (↑)
EGFR lahko mutira tako, da je tirozinska kinaza stalno aktivna ali pa mutirajo geni za rastne faktorje, kar povzroči višjo koncentracijo rastnih faktorjev kot v normalni celici. Obstaja več možnosti za inhibicijo EGFR. Ena možnost je uporaba specifičnih monoklonskih protiteles, ki so usmerjena proti ekstracelularnemu vezavnemu mestu na proteinu, kamor se veže ligand. Druga možnost pa je uporaba majhnih specifičnih molekul, ki inhibirajo intracelularno tirozin kinazno aktivnost.
Že na začetku sem omenila, da ima EGF pomembno nalogo pri proliferaciji[3] oz. pri kroničnem vnetju. Proliferacijska reakcija pogosto poteka le kot zelo neugodna reakcija označena predvsem s proliferacijo veziva okvarjenega tkiva, ker se v torišču aktivnega vnetja sproščajo rastni faktorji (iz vnetnic in drugih celic). Rastni faktorji se vežejo na specifične receptorje na celični membrani in sprožijo niz dogodkov v celični proliferaciji. Rastni faktorji vplivajo tudi na mobilnost, diferenciacijo in kontraktilnost celic. Epidermalni rastni faktor ima pri proliferaciji pomembno nalogo, saj je v vnetnem procesu edini izvor EGF citoplazmatska zrnca trombocitov. EGF ne deluje samo na epitelne celice, temveč tudi na celice vezivnega tkiva ter v fibroblastih stimulira sintezo beljakovin in produkcijo kolagena. Izvor EGF-ja pri vnetnih procesih so trombociti, makrofagi in keratinociti.
EGF je odkril Stanley Cohen, ki si je s tem prislužil Nobelovo nagrado za fiziologijo in medicino leta 1986. Za kozmetično uporabo je leta 1989 patentiral Greg Brown.
VIRI IN LITERATURA
· http://en.wikipedia.org/wiki/Epidermal_growth_factor
· http://en.wikipedia.org/wiki/Epidermal_growth_factor_receptor
