Glicin

Organsko molekulo z eno karboksilno skupino (-COOH) in eno aminsko skupino(-NH₂) označimo kot aminokislino GLICIN. Zaradi dveh vodikovih atomov na α-ogljiku glicin ni optično aktiven. Je najmanjša aminokislina, zato zlahka rotira in je zelo fleksibilna. Zaradi te fleksibilnosti se pojavlja redkeje. Zasede lahko zelo majhne prostore, zato jo npr. najdemo v trojni vijačnici kolagena.

Glicin je kristalična snov, ki je dobro topna v vodi, slabše pa v organskih topilih, kot je aceton itd. Vodna raztopina glicina prevaja električni tok. Pri fiziološkem pH( približno 7,4) bo glicin v ionski obliki.

Aminokisline so amfoterne spojine in tvorijo s kislinami in bazami soli. V alkalnem oddajajo vodikove ione, v kislem pa vežejo prebitek protonov. Potemtakem imajo amino kisline kot sestavni deli beljakovin važno vlogo pri ohranitvi določene koncentracije vodikovih ionov v živem organizmu.

Glicin je aminokilsina, ki ima pomembno vlogo tudi v organizmu. Ima funkcijo prenašalca, je pa tudi eden od reaktantov za sintezo porfirina, npr. hema. Glicin lahko telo proizvede samo, če je zadosten vnos drugih esencialnih aminokislin, predvsem serina. Koncentracija glicina je stabilna pri osebah z ustreznim dnevnim vnosom s hrano, medtem ko morajo osebe z neustreznim vnosom obvezno uživati dodatke, da bi povečali raven glicina v centralnem živčnem sistemu in zagotovili normalno delovanje celotnega telesa. Dokazano je, da glicin pomaga pri ozdravitvi jeter po alkoholu.

VIRI IN LITERATURA:

• Aleksandra Kornhauser, Organska kemija III. Ljubljana: DZS, 1996
• Bettelheim & Landesberg, Laboratory experiments for general, organic and biochemistry, 4. izdaja. Harcourt College Publishers
• Rodney Boyer, Temelji biokemije. Ljubljana: Študentska založba, 2005
• Sinteza glicina - laboratorijska vaja