Kromatografije

Kromatografije so preparativne ali analitske tehnike, pri katerih pride do ločevanja molekul na osnovi posebnih fizikalnokemijskih lastnosti med potovanjem skozi neko zamreženo snov oz. zaradi adsorpcije na nek nosilec.

Po mnenju Sekcije za terminološke slovarje Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU je pravilno poimenovanje kromatografij naslednje:

• pri ločevanju na osnovi izmenjave ionov gre za ionskoizmenjevalno kromatografijo (pisano skupaj);
• pri ločevanju na osnovi afinitete do imobilizirane molekule (afinitetne kromatografije) gre za npr. nikljevo afinitetno, heparinsko afinitetno ipd. kromatografijo.

Opozorilo: izraz 'gelska kromatografija' pomeni samo, da je zamreženi nosilec, skozi katerega potuje vzorec, v obliki gela (za razliko od npr. papirne kromatografije). Ionskoizmenjevalna kromatografija in afintetna kromatografija sta primera gelske kromatografije. Izraz 'gelska filtracija' pa opisuje gelsko kromatografijo, pri kateri se molekule med seboj ločujejo po velikosti, ker se različno dolgo zadržijo na poroznih kroglicah gela. Drugo ime za isto tehniko je 'kromatografija z ločevanjem po velikosti'.

Pri natančnejši navedbi nosilca lahko pri afinitetni kromatografiji navedemo tako inertni martiks, kot tudi nanj imobilizirano molekulo. Imeni povežemo s stičnim vezajem, kar pomeni, da gre za lastnosti tako prvega kot drugega, npr. heparin-sefaroza (vsebuje tako hparin kot sefarozo). [Z isto razlago ne bi bil ustrezen zapis ionsko-izmenjevalna kromatografija, ker ne gre za vsebnost ionov in izmenjave.] Sicer nenavaden, a jezikovno ustrezen, bi bil navedek, da smo npr. uporabljali heparino-sefarozno kromatografijo (pridevniška oblika, tako kot 'slovensko-angleški slovar').