Oksalna kislina

[1]Oksalna kislina,imenovana tudi etandiojska kislina je brezbarvna, kristalinična, strupena organska spojina s formulo H2C2O4, ki spada v družino dikarboksilnih kislin. Glede na moč kisline, je približno 3.000-krat močnejša od ocetne kisline.

Oksalna kislina se večinoma proizvaja z oksidacijo ogljikovih hidratov ali glukoze, z uporabo dušikove kisline ali zraka, v prisotnosti [2] vanadijevega pentoksida. Novejši postopek z oksidativno karbonilacijo alkoholov, nam da diestre oksalne kisline: 4 ROH + 4 CO + O2 → 2 (CO2R)2 + 2 H2O

[3] Friedrich Wohler je pripravil oksalno kislino z hidrolizo cianogena leta 1824. Oksalno kislino je mogoče pripraviti v laboratoriju z oksidacijo saharoze z dušikovo kislino, v prisotnosti vanadijevega pentoksida kot katalizatorja.

Oksalna kislina je reducent in njena konjugirana baza, znana kot oksalat (C2O42-), je kelatni reagent za kovinske katione. Oksalna kislina se običajno pojavi kot dihidrat s formulo H2C2O4 X 2H20.

Oksalna kislina in njene soli - oksalati se uporabljajo kot belilo in kot sredstvo za odstranjevanje madežev, ter za sintezo barvil. V domačem okolju jo najdemo v sredstvih za dezinfekcijo, belilih, tekočinah za čiščenje kovin in tekočinah za poliranje pohištva. V majhnih količinah jo najdemo v živalskem in človeškem urinu. V obliki soli je tudi rastlinah. Še posebno veliko jo je v rabarbari, špinači, peteršilju in drobnjaku, majhno količino oksalne kisline najdemo tudi v medu. Ta kislina je zelo učinkovito sredstvo za zdravljenje čebel, vendar je lahko zanje tudi ob neprimerni uporabi nevarna.

Nevarnost oksalne kisline: najnižji objavljen smrtni odmerek pri ljudeh je 600mg/kg. Ključna nevarnost oksalne kisline za človeka je, zaradi padca kalcijevega oksalata v ledvicah, ko postane urin prenasičen s to soljo. Oksalna kislina je tudi produkt pri presnovi razgradnje [4] etilen glikola. Če ga pomotoma zaužijete tako neposredno predstavlja nevarnost za ledvice (v primeru zastrupitve z glikolom).