Glicin

GLICIN

Organsko molekulo z eno karboksilno skupino (-COOH) in eno aminsko skupino(-NH2) označimo kot aminokislino GLICIN. Zaradi dveh vodikovih atomov na α- ogljiku glicin ni optično aktiven. Je najmanjša aminokislina, zato zlahka rotira in je zelo fleksibilna. Zaradi te fleksibilnosti se pojavlja redkeje. Vrine se lahko v zelo majhne prostore, npr. med trojno vijačnico kolagena.

Glicin je kristalična snov, ki je dobro topna v vodi, slabše pa v organskih topilih, kot je aceton itd. Vodna raztopina glicina prevaja električni tok. Vse te lastnosti so značilne za notranjo sol. Pri fiziološkem pH( približno 7,4) bo glicin v ionski obliki.

Aminokisline so amfoterne spojine in tvorijo s kislinami in bazami soli. V alkalnem mediju oddajajo vodikove ione, v kislem pa vežejo prebitek protonov. Potemtakem imajo amino kisline kot sestavni deli beljakovin važno vlogo pri ohranitvi določene koncentracije vodikovih ionov v živem organizmu.

Glicin je aminokilsina, ki ima pomembno vlogo tudi v organizmu. Ima funkcijo prenašalca, je pa tudi eden od reaktantov za sintezo porfirina, npr. hema. Glicin je aminokislina, katero lahko telo proizvede samo, če je zadosten vnos drugih esentialnih aminokislin, predvsem serina. Koncentracija glicina je stabilna pri osebah z ustreznim dnevnim vnosom preko ustreznega dnevnega vnosa hrane, medtem ko morajo osebe z neustreznim vnosom obezno vnesti dodatke, da bi povečali raven glicina v centralnem živčnem sistemu in zagotoviti normalno fnkcioniranje procesa v celem telesu. Dokazano je, da glicin pomaga pri ozdravitvi jeter po alkoholu.

VIRI IN LITERATURA:

http://sl.wikipedia.org/wiki/Aminokislina

http://www.sbaza.net/clanek_html.php?url_clanka=clanki_sb1%2Ffkkt%2Forg_vaja_22.sb&vsebina_replace=fkkt

Organska kemija III, Aleksandra Kornhauser; DZS, Ljubljana 1996

Laboratory experiments for General, Organic and Biochemistry, fourth edition; Bettelheim & Landesberg; Harcourt College Publishers

Temelji biokemije, BoyerRodney; Študentska založba, 2005