Celuloza

Je organska molekula,ki spada med strukturne polisaharide. Sestavljena je iz 15000 molekul D-glukoze, ki so med seboj povezane z β-1,4-glikozidno vezjo. Takšen način vezave daje celulozi vlaknasto strukturo, ki je izredno kompaktna, kar je tudi posledica vodikovih vezi, ki se tvorijo med OH-skupinami vzporednih verig in tvorijo linearno strukturo.

V sredini 19. stoletja jo je odkril in izoliral francoski kemik Anselme Payen. Je netopljiva v vodi in večini organskih topil. Topi se le v posebnih topilih, na primer v Schweizerjevem reagentu (amonijak in Cu2+) ali v mešanici dimetilacetamida in litijevega klorida. V močnih kislinah se polimer razgradi; v koncentriranih kislinah dobimo pri povišani temperaturi posamezne molekule glukoze Človeški organizem celuloze ne more razgraditi, saj ne vsebuje encimov-celulaze, ki razgrajujejo celulozo, zato jo v prehrani štejemo med balastne snovi. Prežvekovalci lahko razgradijo celulozo in druge sorodne polisaharide, saj imajo v vampu mikroorganizme, ki cepijo vezi β-1,4. Podobno velja tudi za konje in vodne ptice, pri katerih poteka prebava celuloze s pomočjo mikroorganizmov v debelem črevesu. Je gradnik celičnih sten rastlin, kjer nastaja v procesu fotosinteze. Celuloza lahko uporabljamo za pisanje (papir), gretje (les), oblačenje (bombaž)....

Njena kemijska formula je (C6H10O5)n (n pomeni število monomernih enot,ki je splošen izraz in vedno predstavlja najmanjšo enoto iz katere je sestavljena mnogo večja enota, v našem primeru celuloza) Kemijski dokaz celuloze petaka z dodatkom joda, pri čemer pride do modrega obarvanja.

Viri:

1. Veliki splošni leksikon, stran 613, DZS, 2006

2. Young, Raymond (1986). Cellulose structure modification and hydrolysis. New York: Wiley. ISBN 0471827614.

3. celična stena

4. http://sl.wikipedia.org/wiki/Celuloza

5. slikovna povezava

6. Boyer, R. Temelji biokemije. Ljubljana: Študentska založba, 2005

7. http://www.zbirka.si/celuloza/