Hirudin

Hirudin

Hirudin je najmočnejši znan naravni inhibitor trombina in spada v eno od dveh večjih skupin direktnih inhibitorjev trombina (bivalentni inhibitorji trombina), kamor spadajo tudi derivati hirudina (najbolj znani: lepirudin, desirudin in bivalirudin). Uporablja se ga kot antikoagulant, saj se ireverzibilno z visoko afiniteto veže na aktivno mesto in na zunanje vezavno mesto (angl.:exosite 1) trombina, to sta mesti, kamor se drugače veže fibrinogen. Pri tem nastane stabilen nekovalenten hirudin-trombin kompleks slika kompleksa (disociacijska konstanta ~10^-14 M ) in tako preprečuje tvorbo fibrina iz fibrinogena in zavira nastanek koagulacijskih faktorjev V,VIII in XIII, kar onemogoči strjevanje krvi. Hirudin se veže tako na trombin vezan v strdkih, kot tudi na prosto plavajočega v krvi (preprečuje nastanek in topi že nastale strdke) .

Zgodovinsko je snov leta 1884 odkril britanski fiziolog John Berry Haycraft v obustnih žlezah medicinske pijavke (hirudo medicinalis) in jo poimenoval po njenem latinskem imenu. Snov so prvič izolirali v petdesetih letih 20. stoletja, njeno strukturo pa so uspeli razvozlati šele leta 1976. Hirudin in njegove derivate najdemo tudi v drugih vrstah pijavk (npr. Hirudinaria manillensis).

Hirudin se lahko pridobiva direktno iz obustnih žlez pijavke, zaradi zamudnega in dragega postopka pa ga pridobivajo, enako kot tudi druge derivate hirudina, z rekombinantno tehnologijo.

V medicini se uporablja za preprečevanje tromboze, terapevtsko pomemben je tudi pri drugih motnjah strjevanja krvi, pri zdravljenju hematomov in površinskih krčnih žil, v obliki injekcije ali kreme, uporabljajo ga tudi za nižanje visokega krvnega pritiska^[1]. Prednost hirudina pred drugimi antikoagulanti (npr. heparin) je, da ne vpliva na biološko aktivnost drugih serumskih proteinov. Način zdravljenja pri katerem se uporabljajo pijavke se imenuje hirudoterapija [1].

je polipeptid iz 65 aminokislinskih ostankov (struktura je utrjena s tremi disulfidnimi mostički), molekulska masa je približno 7kDa.

viri

• ^[1] B. Sket, M. Gogala: Živalstvo Slovenije, stran 150-154
• S. Offermanns, W. Rosenthal: Encyclopedic reference of molecular pharmacology, stran 56-61
• Hirudin, Wikipedia