Category:LEX: Difference between revisions

Receptorji smrti

Receptorji smrti so receptorji na površini celic, ki prenašajo signale apoptoze s posebnimi ligandi. Apoptoza je eden od tipov programirane celične smrti. Znana je tudi kot celična smrt tipa I ali fiziološka celična smrt. V nasprotju z nekrozo, tj. patološko celično smrtjo, ne privede do vnetnega procesa.

Proces apoptoze(Animacija apoptoze) lahko sprožijo zunanji dejavniki, imenovani aktivatorji, ki se vežejo na membranske receptorje, ali pa znotrajcelični signali, ki delujejo na mitohondrije. Posledično poznamo ekstrinzično oz. zunanjo pot in intrinzično oz. notranjo pot apoptoze. Za večino celičnih organelov je ključno delovanje proteina kaspaze, ki razgrajujejo celične komponente. Pomembni regulatorji pa so nekatere beljakovine bcl-2.

Kaskada biokemičnih reakcij privede do morfoloških sprememb, vidnih tudi pod mikroskopom. Celica se skrči, na površini se pojavijo mehurčkasti izrastki, mitohondriji in jedro se razgradijo, DNK pa se razdeli na krajše fragmente. V končni stopnji celotne apoptoze nastanejo apoptotska telesca in požrejo imunske celice v procesu fagocitoze.

Za normalno delovanje organizma je apoptoza nujno potrebna, saj se z njo odstranjujejo celice, ki so okužene, so odvečne, imajo poškodovan DNK ali so rakasto spremenjene. [1]

Zunanja pot ali pot receptorjev smrti se prične z vezavo liganda na receptorje v celični membrani na zunanji strani membrane, na primer na Fas ali TNF (Tumor necrosis factor) receptor. Na notranji strani celice se na ligand veže kaspaza 8, nanjo pa kaspaza 10. Skupaj delujeta na efektorske kaspaze, njihovo delovanje pa privede do istega rezultata kot pri notranji poti, torej do razpada celice in njene fagocitoze.[2]